Ko zapiha Burja

V jami Burja nas je nazadnje prepihalo točno pred štirimi leti. Takrat smo na povabilo Claudia in Stojana fotografsko zabeležili lepote jame, ki jim v teh krajih, roko na srce, kar stežka najdemo dostojno primerjavo. Že takrat, ko je bila jama le ozka špranja iz katere je močno pihalo, je bilo mogoče slutiti, da bo tokrat šlo za nekaj izjemnega. In res, odprla se je čudovito zasigana jama, z ogromnimi prostori in redkimi tvorbami.

Tokrat smo se podali v končne dele, kjer je na zadnji akciji raziskovalcem zmanjkalo kar nekaj metrov vrvi. Pot do tja ni enostavna. Vhodna ozka špranja se po kratkih stopnjah močno razširi v prostorno brezno, kateremu sledimo vse do dvorane na 160. metrih globine. In ko misliš, da se jama tu konča, te prijetno preseneti 50 metrski kamin, ki se na vrhu prevesi v čudoviti dvorani, vse do Karfijolastega brezna.

Tam so se pred leti raziskave zaustavile, vendar Claudiova raziskovalna vnema v tem času ni počivala. Kasneje je jamo zopet opremil in pričel z iskanjem prehoda v labirintu spustov in vzponov Karfijolastega brezna. Prepih je bil občuten, a prehoda ni bilo nikjer. Končno je s pomočjo ajdovskih jamarjev našel pot, ki jih je pripeljala do globjega brezna, našega tokratnega cilja.

Najlepše pri raziskovanju jam je seveda takrat, ko se jama še nadaljuje. In takrat veš zagotovo, da se boš tja še vrnil. Radovednost, ki žene jamarja, je velika, še večja pa so ponavadi pričakovanja. Tokrat so se zaključila v manjši dvoranici s številnimi možnostmi nadaljevanja, kjer smo nižje že lahko opazovali nanose blata, znanilca poplavne cone. A kot nalašč je zopet zmanjkalo vrvi. Po krajšem brskanju v možnih nadaljevanjih so jo Claudio, Vasja in Robert hitro popihali ven, nas pa je čakala še malce daljša fotoavantura.

In ker je bila radovednost prevelika so se čez teden dni zopet vrnili, poglobili jamo na -270 metrov, prišli do sifona in se spet izgubljali v številnih nadaljevanjih. Krasno zagotovilo, da se v jamo zopet vrnemo.
Med fotografiranjem smo se tokrat izgubljali Janez, Valter in Marko, še nekaj dodatnih sličic pa seveda v galeriji.

Spet jamarjenje na Matarskem podolju

Ko ideje splahnijo in se kljub praskanju po najbolj nemogočih virih kar nočejo prikazati, se ponavadi odpravimo na Matarsko podolje, kjer kraljujejo lepše slovenske jame. Čeprav bi lahko o jamskih lepotah razpredali na široko kaj je komu všeč, si kapniška okrasja vseeno zaslužijo prvo mesto. In tega je na podolju v izobilju.

Naša tokratna destinacija je že več kot desetletje znana jama, ki pa kakšnega občega slovesa ravno ne premore. Se pa zato praviloma najde na spisku obveznih jamskih izletov pri tujih jamarjih, predvsem iz nemško govorečega področja. Jama je pogosto obiskana, a kljub obiskom še zmerno nepoškodovana. Zaradi kapniškega okrasja in najdbe okostij je bilo predlagano tudi zaprtje, vendar je ostalo le pri neuresničeni želji.

Jama je klasično zastavljena. Vhodno brezno preseka rov, kateri se v krajšem kraku konča v neprehodnih ožinah in podoru, daljši pa nas preko ljubkih ožin in širin pripelje do ornamentno zasigane dvorane. Kapniška okrasja so se tu razbohotila v polni meri in kot v pravljici je vsak naslednji kapnik lepši od prejšnjega. Brez vrvi nadaljevanja ne bomo videli, čeprav lahko prostorno dvorano z nekaj domišljije premagamo tudi s prostim plezanjem.

Do zaključka jame ni več prav daleč. Šarm naslednje dvorane je starodavni podor, kjer je jama v prazgodovinskih časih verjetno imela tudi drugi vhod. Tla so tam natančno poravnana. Jamarju nudijo čudovit prostor za počitek, ki bi ga brez težav prekvalificirali v sijajno večdnevno zatočišče. Ob strani te prijetne sobane smo pokukali še v nezanimivo stransko brezno, a se raje kot spustu posvetili opremljanju zadnje stopnje, kjer naj bi se jama končala.

In jama se je tu res končala. Resda v lepo dekorirani dvorani, a malce neslavno, brez kakršnekoli možnosti nadaljevanja. Nekaj smo svetili v zgornje dele in umovali, kje bi lahko šlo naprej, tudi zdelo se nam je že, da vidimo rov. Vendar pa bi bilo kakršnokoli plezanje brez tehničnih pomagal zelo tvegano.

Kratko, a sladko, doma pa fotošok. Tako rdeče obarvane jame že dolgo časa nisem videl. Pod jamarsko razsvetljavo je vsak kapnik v rjavem odtenku, doma za računalnikom pa je barva podivjala proti rdečemu spektru. No ja, smo v digitalnem svetu in realnost ni več prepuščena emulziji diafilma. Se mi včasih kar kolca po starih časih...
V jami so se z menoj tokrat trudili Bole in Mojč, Mojca in Blaž, Uroš, Janez, še več fotomateriala pa je na ogled v galeriji.

3D video portret pianistke Lovorke Nemeš Dular

Do portreta priznane pianistke Lovorke Nemeš Dular je prišlo kar po prijateljskih povezavah, saj se v mojem portfoliu portreti ravno ne drenjajo. Običajni vprašanji v stilu "kdaj bom imel čas" in "kje bi to naredila" sta lahko sila neprijetni in včasih iskanje odgovora bolj spominja na odisejado kot pa na kratek sprehod. A je za slednje na veliko veselje poskrbela dodatna ideja o izvedbi 3D videa. No, čas in prostor sta se tako hitro našla.

Po najinem prvem druženju v dvorani Grosupeljske knjižnice, kjer so nama za nekaj ur odstopili simpatičen koncertni prostor, sva v drugo zasedla veliko dvorano v Zavodu svetega Stanislava. Večji prostor zahteva tudi večji klavir, le tehnika se je na srečo zmanjšala. Če sem se v Grosuplju v glavnem ukvarjal kam naj zaboga postavim težak in neroden doma izdelan "mirror-rig", sem v drugo to zagato rešil s priročnejšo aparaturo. Ampak težav seveda s tem še ni bilo konec. Pri snemanju z eno kamero je ponovitev precej, in če ne drugega, so za izvajalca kar zoprne, saj je pomembna natančnost izvedbe.

Predanost glasbi zahteva človeka v celoti. Ure in ure vaj, leta in leta izobraževanja, vzponi in padci. Kdor se v življenju ni nikoli uril v obvladovanju glasbenega inštrumenta, si težko predstavlja, s kakšnimi odrekanji se glasbeniki soočajo. Že v mali glasbeni šoli za uspeh zahtevajo veliko truda, višje na stopničkah izboraževanja pa se zahteve le še stopnjujejo. Veliko jih odneha, nekateri prej, drugi kasneje, le najbolj vztrajnim pa je dano okusiti najvišjo stopnico - zlitje z inštrumentom, postati eno, čutiti glasbo in je ne samo slišati. Je ta popolna predanost samo ljubezen do glasbe ali tudi do inštrumenta? Graciozni premiki rok, božanje klavirskih tipk, igranje s celim telesom, dovolj razlogov, da je potrebno glasbo tudi gledati.

Torej, video na HD, vklopite celozaslonski način, nataknite 3D očala in navijte zvok na maksimum. Spodaj YouTube verzija, na voljo je tudi na Vimeu, od aprila dalje pa bo predvajan na Sisvelovem kanalu 3D Tile Format prek Astra satelita 1L (19.2° 11023H symbol rate 22000 FEC 5/6). Na velikem 5 x 4 metrov velikem platnu pa smo si ga ogledali na stereoskopskih dnevih Stereoskopskega društva Ljubljana lanskega decembra.

Konec Davorjevega brezna?

Prejšnji vikend smo končno uspeli uskladiti prenatrpane urnike in se za povrh še uspešno izognili razsajajočim respiratornim virusom. Potrebovali smo namreč številčno zasedbo, predvsem nosače, ki bi bili pripravljeni znositi težki jeklenki in ostalo potapljaško kramo do končnega sifona Davorjevega brezna. Potapljaču Mateju smo nošnjo seveda prepovedali, saj je bila njegova fizična moč potrebnejša pri potopu. Na srečo se je med garače prijavilo kar šest naših vrlih članov, dodatno pa sta ekipo popestrila še Rok in Božo. Za mednarodno akcijo so poskrbeli italijanski jamarji pod vodstvom Luisa, okoli nas pa se je smukal tudi snemalec Antonio, ki pripravlja dokumentarec o čudoviti jami. Gneča, ni kaj.

Kljub temu smo se skozi rove pretočili v zmerno hitrem tempu. Mojca, Mojč in Alan so pridno pomagali pri fotkanju delov potrebnih fotografskih prevetritev, a nam to početje začuda ni vzelo veliko časa. Tako smo presenečeni ujeli ostanke prejšnje ekipe, ki se je na dnu največje dvorane ravno tlačila v neoprenske obleke. Kot zadnji se je prelevil Matej, katerega so nosači pred njim že morali priganjati, saj je kot zvezda dneva imel pred seboj še težko pričakovani vodni nastop.

Vodostaj v spodnji etaži jame je bil tokrat precej višji in je napredovanje proti končnemu sifonu precej popestril. Vse skupaj je kazalo na krasen podzemni kanjoning in mislim, da jama ni še nikoli kazala tako lepega videza. Kljub vsemu si foto postankov nismo uspeli privoščiti, saj se nam je mudilo priti čim hitreje do sifona. Smo pa foto-beleženja teh lepot prihranili za kasneje, ob povratku.

Matejev potop se je na žalost končal 75 metrov daleč in 25 metrov globoko, kjer se je obrnil pred preozkim in blatnim nadaljevanjem. Jama se za humanoide tu zaenkrat konča in verjetno bo pri tem tudi ostalo. Sifon zahteva močno in številčno potapljaško podporo, kar pa je glede na dolžino in globino jame precejšen organizacijski zalogaj. "Je precej več drugih sifonov, ki jih moramo še preplavati", je na kratko dodal Matej.

Vrnitev na površje je kljub številčni zasedbi potekala brez zastojev, kar je bila odlična priložnost za dodatno fotkanje. Po krajšem teženju z bliskanjem nam je na koncu vzplamtelo upanje na večerno pizzo, katero smo že pred začetkom akcije odmislili zaradi pričakovanega poznega zaključka. In ker upanje umre zadnje, smo jo na koncu le dočakali v bližnji Kozini. Kot ponavadi je še nekaj fotk v galeriji.

Prva pokušina v Grotta Martina

Po dolgem času se je spet bližala vikend akcija, a nametanega snega je bilo še vsepovsod polno. Saj ne, da bi bil moteč, a razmišljanje o primernem parkiranju in gazenju snega do vhoda pač ne pristoji starim jamarjem. Torej se je bilo treba spet ozreti po jugozahodnem delu Slovenije. Ponavadi je za rekovalescenco po daljšem foto-počivanju obisk jam Matarskega podolja najbolj zdravilen, vendar je tudi tam sneg pokazal svoje bele zobe. Smo se pa zato spomnili na jame, po katerih se nam sline cedijo že nekaj let in so le lučaj oddaljene od slovensko-italijanske meje. Zakaj jih nismo obiskali že prej, ne vem, morda zaradi lenobe ali pomanjkanja časa. Kdo bi vedel? No, ker sta prvi dve na spisku odpadli zaradi takšnih in drugačnih razlogov, je bila naslednja Grotta Martina.

Klasičen potek prek zbora v Dragi, kratkega sprehoda po stari železniški trasi Kozina-Trst prek spusta v strmine doline Glinščice se je  zaključil pred ne ravno impresivnim vhodom v jamo. Ker se je zanesljivi foto-šerpni ekipi (Bole, Mojč, Mojca, Mihi) prilepila še dodatna skupinica (Zdenka, Boni, Matjaž, Daniela, Janez), smo se pod vodstvom znamenitega tržaškega jamarja Pino Guidija hitro zabasali v vhodnem rovu. Kriva so bila seveda vrata pa tudi ozki rovi, ki se kmalu razširijo v prvi dvoranici. Za njo so že prva naravna čudesa v obliki metrskih špagetov in vitkih stalagmitov, malce dlje pa pomembno križišče dveh rovov.

Nas je tokrat zanimal rov proti štirim jezerom, labirintastega pa si bomo privoščili kdaj kasneje. Od tu si sledijo rovi bolj dolgočasno podorno-meandrastega tipa, obarvani s pičlo sigasto prevleko in le tu in tam okrancljani s posrečenim kapniškim okrasjem. Šele prvo jezero ponudi jamarju malce več vizualnega ugodja, saj je pogled proti vodi in manjši lestvici nadvse očarljiv. Od tu naprej je voda stalen spremljevalec vse do zadnjega jezera.

Že drugi stik z vodo je več kot zanimiv. Veliko jezero, ki je bilo ob našem obisku polno vode, je tudi med sušo vredno obiska. Improviziran mostič z napeljanima žicama olajša mučno prestopanje z enega konca jezera na drugega in to v obeh stanjih, ob visoki vodi seveda še posebej, saj bi drugače potrebovali čoln.  Plan je bil osvetliti jezero z žarnico, vendar je tehnika na žalost zatajila. Zato le posnetek bolj dokumentarne narave.

Druga znamenitost jame pa je prav gotovo sigasti slap nadelan s klamfami, ki na prvi pogled močno kazijo sicer čudovito igro narave. Jama je kljub dvigom in spustom opremljena tako, da jo je mogoče premagati brez uporabe vrvne tehnike. V takih primerih je najlažje nadelati klamfe, palice in vrvne prečke, seveda pa tudi tu iznajdljivost ne pozna meja.

Čakal nas je še daljši vodni rov, kjer smo se borili z blatnimi stenami in lovili ravnotežje, tretje jezero, katerega smo obšli ob strani ter finale z vstopom v slikovit meander, ki nas je popeljal do končne dvorane s četrtim jezerom.

Blatne sipine so bile za nas praktično nedosegljive, saj nas je od njih ločila kratka stopnja opremljena z blatno vrvjo. Dol bi nekako še šlo, povratek pa bi bil zagotovo nemogoč. Na srečo je Janez izvlekel kovačijo, se opremil s fleši in osvetlil zadnje jezero, kjer se jama tudi konča.

Več fotk pa v galeriji.

TV prispevek o mojem fotografskem delu

V decembru je bila na TV kanalu RTV Slovenije prikazana mozaična oddaja Slovenski magazin, v kateri avtorji s kratkimi prispevki orišejo slovenske zanimivosti iz najrazličnejših področij. Tokrat je prišlo na vrsto moje fotografsko ustvarjanje v jamah, povod pa je bila objavljena fotografija Ledene jame na Stojni na spletni strani National Geographica. Čudovit prispevek avtorice Alenke Bevčič smo posneli v Zelških jamah, pri snemanju pa so pomagali "železničarja" Bole in Jasna, Joc in "rakeški" Luka, velika zahvala pa nenazadnje pripada tudi snemalcu Pavlu Jurci in njegovi ekipi.

Jesenske miniature

Sredi decembra sta se odvila stereoskopska večera na Institutu Jožef Štefan, kjer Stereoskopsko društvo Ljubljana vsako leto organizira projekcije 3D multivizij in filmov. Kdor jih je zamudil, bo popravek lahko uveljavil naslednje leto v decembru, do takrat pa prilagam kratek video sprehod po gozdičku na robu Ljubljane, ki smo si ga lahko ogledali na velikem platnu. Tole tu je bolj podobno barvnemu zmazku kot pa toplim jesenskim barvam, vendar pa je optimizirani anaglif, za razliko od običajnega, občutno prijetnejši za ogled. Do dneva, ko bo tudi Vimeo zaštartal s kakšnim nastavljivim 3D predvajalnikom, se bomo morali nagibati le k YouTubu, kjer so 3D problem že zdavnaj rešili.

Grotta Impossibile - drugič in kot kaže, še ne zadnjič

Med prvim obiskom jame smo bili povsem očarani nad dimenzijami rovov in dvoran, vendar smo si zaradi pomanjkanja časa uspeli ogledati le krajši in enostavnejši del jame. Morda je temu takrat botrovala številčna udeležba in priganjanje vodičev, saj za ogled celotnega sistema ne zadošča le par uric lahkotnega postopanja. Kakorkoli že, čas za ogled najbolj oddaljenih delov je nastopil še letos, pred zimskimi ohladitvami, ko je Miha namesto viševniške Ledenke začuda obnovil že malce pozabljeno obljubo o vnovičnem snidenju z Impossibilo. Začuda zato, ker je Ledenka ponavadi na prvem mestu predlogov za kvalitetno zabijanje časa, še sploh, če je letos nismo kaj prida obiskovali.

Tokratni zbor se je pričel v Bazovici z obveznim kofetkanjem, nadaljeval z dolgočasnim preoblačenjem v jamarsko uniformo in končal pred umetno izkopanim vhodom v jamo. Od tu naprej so ure tekle po svoje. Začetne rove smo vse do velike dvorane premagovali za šalo in se še enkrat ustavili pri eminentnem stalagmitu. Fotkanje velikana sem želel na vsak način ponoviti, ker nazadnje s fotko nisem bil ravno zadovoljen, imam pa občutek, da se bom moral v prihodnje s tem problemom še enkrat ukvarjati.

Po konkretnem fotografskem premoru nas je pot končno zanesla proti severnim delom. Zaradi prehitrega spusta po vrvi in posledično morebitnih hrbtnih poškodb smo se poslovili od dveh članov, ki sta si nadaljevanje jame raje zabeležila za prihodnjič ter se obrnila proti izhodu. Časovna stiska nam kakšnega ležernega potikanja po jami z vmesnimi foto postanki ni ravno pustila, zato smo se do naslednje znamenitosti jame s korenčkastimi kapniki kar hitro prestavili.

Jamo na dveh mestih preseka avtocestni tunel. Slikovita sta oba dela, vendar pa je severni poseben zaradi dolgih kovinskih palic - pilotov, ki so jih zabijali v stene tunela. Na žalost smo upe za ogled te posebnosti kaj hitro opustili zaradi močno korodiranih karabinov, ki kakšne večje obremenitve praktično ne bi več zdržali. Malce razočarani smo se raje usmerili v skrajni rov jame, kjer smo ob krajših foto poskusih tlačili lepljivo blato v sicer čudovito okrašenem rovu.

Časovno vsega skupaj nismo najbolje zastavili. Nekatere malenkosti in nepotrebna ustavljanja so pri povratku nakazovali pozno uro, ker pa časomera ni imel nobeden pri sebi, smo se zanašali kar na uro mojega fotoaparata. Na žalost je bila napačno nastavljena za uro nazaj, kar nas je privedlo do poznega izhoda. Fotografski izplen je bil tokrat manjši kot ponavadi, kar bo ob še mnogih neposlikanih motivih še dodatna vzpodbuda za ponoven obisk. Ma, recimo čez nekaj let.
Za še kak dodaten posnetek pa kar klik za galerijo.

Jame z zamolčanim imenom

So jame, o katerih se ne sme govoriti. So tudi jame, o katerih se govori, a se ime raje zamolči. In so tudi jame, katerih imena so znana, lepot pa v njih kljub skrbništvu ni več. Zamazane so z blatom, popisane, potolčene in uničene, nekatere nenamerno, druge načrtno. To je občutljiv svet, in naj se jamar še tako trudi, je ne more zapustiti, ne da bi se v njej odtisnil njegov blatni škorenj, zapacal oprimek z rokavico ali obdrsal kos stene z umazanim kombinezonom.. Temu se včasih težko izogne, lahko pa se občutno zmanjša z veliko mero pazljivosti in spoštovanja do čudovitih stvaritev narave. Jame večinoma poškoduje človek in na vsakem leži breme odgovornosti. Pri tistih, ki uničujejo, je seveda najmanjše.
Ali nosi jamski fotograf del krivde za povzročanje škode, s tem ko skuša s fotografijo deliti lepote podzemnih prostorov? So fotografije prikrito vabilo jamarjem, naj si jamo ogledajo in s svojim vstopom še dodatno poškodujejo že poškodovano? Zato je nekatera imena jam potrebno zamolčati.

Fotografija dneva spletne strani National Geographic

Spletna stran revije National Geographic je gotovo ena izmed najbolj obiskanih spletnih strani. Dnevni števec obiskov se verjetno zavrti do pet- ali celo šestmestne številke, saj se hvalijo z obiskom preko 20 milijonske množice mesečno. Med priljubljenimi je tudi rubrika Photo of the day, kjer vsak dan objavijo novo "fotografijo dneva". Izberejo jo med številnimi fotografijami objavljenimi v tiskanih izdajah, kakor tudi s posnetki s katerimi jih vsakodnevno zasipavajo fotografi s celega planeta. In če se je posnetek urednikom še posebej vtisnil v srce, pristane v mesečnem izboru, le enemu izmed teh pa s pomočjo glasov spletnih brskalcev privoščijo naziv "fotografija meseca".

Bolj iz radovednosti kot ne, sem marca poslal fotografijo Ledene jame na Stojni. V kakšnem mesecu dni sem pričakoval nekakšen odziv, po tem pa na zadevo popolnoma pozabil. Šele v juliju sem presenečen prejel urednikov e-mail, v avgustu le dočakal objavo fotografije ter septembra ugotovil, da je fotografija pristala tudi v mesečnem izboru in s tem izplavala iz poplave "dnevnih fotografij". In ko prebrskaš izbore prejšnjih mesecev, je med njimi, kljub lepim zgodbam iz tiskane izdaje, jamskih fotografij le za vzorec. Morda pa je čas za kakšno slovensko zgodbo?